Preminuo Anton Rojc – svećenik koji je živio ekumenizam

U četvrtak, 23. aprila 2020. godine u Ljubljani je preminuo g. Anton Rojc, počasni kanonik Ljubljanske nadbiskupije.

Svećenik Rojc rođen je 10. juna 1940. u Radomlju, a za svećenika je zarađen 29. juna 1965. u Ljubljani. Djelovao je u župama Ljubljana – Koseza, Škofja Loka, Ljubljana – Sv. Križ, Ljubljana – Sv. Trojica, a bio je i član Slovenskog ekumenskog vijeća te sudac Metropolitanskog crkvenog suda u Ljubljani. Kao svećenik pet godina je djelovao i u Beogradskoj nadbiskupiji posebno njegujući ekumenski dijalog sa sestrinskom Pravoslavnom Crkvom.

Ukop g. Rojca biti  će u subotu, 25. aprila 2020. u 10 sati na groblju Radomlje. Zbog trenutnog izvanrednog stanja sprovod će biti u krugu obitelji. Kad situacija to dozvoli biti će i misa zadušnica u župnoj crkvi u Radomlju, a o čemu će Ljubljanska nadbiskupija dati posebnu obavijest.

Donosimo životopis g. Rojca na slovenskom jeziku objavljen u knjizi Duhovni poklici v župniji Radomlje (zbral in uredil Anton Rojc), samozaložba, avgust 2018.

Anton Rojc 10. juna 1940. – 23. april 2020.

Na levi strani Kamniške Bistrice med Kamnikom in Domžalami leži starodavna in lepa vas Radomlje. V zajetni knjigi je njeno zgodovino opisal Stane Stražar z naslovom Na bregovih Bistrice. V uvodu je zapisal lepo misel o njenih prebivalcih takole: »Srečanje z domačini je prijetno in tudi če niste stari znanci, se lahko hitro spoprijateljite. Med starejšimi je še vedno živo bogato ustno izročilo in od njih izveš marsikaj…«

V križišču sredi vasi je bila nekdaj kapelica Lurške Matere Božje. Tu so se srečale poti iz Rov, Hudega, Preserij in Količevega. Nekaj deset metrov ob cesti proti Hudem je bila Matjažkova domačija, ki je imela za bližnje sosede: Kančeve, Mlekarjeve, Šrajeve in Burjeve. Matjažkova domačija je premogla kravo, prašiča in nekaj kokoši. Vsi drugi sosedje so bili močnejši. V to domačijo se je pred drugo svetovno vojno priženil iz bližnjega Hudega Špornov Rojc Albin, po poklicu zidar.

Vzel je za ženo od dveh hčera Metko. Druga hčerka mame Tončke je bila Ivanka, ki je ostala samska do smrti. Oče Matija je padel v prvi svetovni vojni. Albin je z ženo Metko začel graditi hišo na Hudem, na njivi svojih staršev. Še v Radomljah se jima je rodil sin Tonček, ki je bil vedno navezan na ta dom v Radomljah, kjer se je rodil 10. junija 1940. v domači kamri.

Začela se je druga svetovna vojna. Prinesla je veliko gorja. Nastalo je mnogo sovraštva. Okupator je mnoge družine tudi iz Radomelj interniral v tujino. Tudi v Matjažkovi hiši so se v noči od 10. na 11. junij leta 1940 zaslišali na vratih puškini kopiti. Ko je oče Albin odprl hišna vrata je nekdo prebral imena vseh, ki so prebivali v tem domu. V nekaj urah je bilo treba vzeti nekaj najbolj potrebnih stvari za življenje v neznanem kraju.

Za nekaj dni se je Matjažkova družina skupaj z drugimi interniranci zaustavila v Goričanih kjer je bil zbirni center.

Po nekaj dneh je transport krenil proti severu v Nemčijo. Na železniški postaji v Münchnu je Rdeči križ delil predvsem otrokom kruh in mleko. Po dolgi vožnji smo otroci nehali jokati, saj smo bili lačni in nenaspani. Iz Munchna se je transport prestavil v bližino Nürnberga, v krajForth. Tu je bila stara graščina, naš novi dom za časa vojne. V taborišču smo ostali le otroci in stari ljudje. Vse za dela sposobne so odpeljali na delovna mesta. Ata Albin med zidarje, mama Metka na veleposestvo, teta Ivanka pa v neko gostilno. Od časa do časa so lahko prihajali v taborišče na obisk. Čeprav sta bili v neposredni bližini dve cerkvi: katoliška in evangeličanska, se ne spomnim, da smo kdaj prestopili prag ene ali druge. Le vsako nedeljo dopoldne smo se morali zbrati vsi taboriščniki na dvorišču, ko je »lager furer« imel govor, »apel«, v katerem je skoraj vedno vpil, da bomo vsi po končani vojni končali v Sibiriji.

Nekajkrat so nas premestili tudi v druga taborišča, vendar smo se vedno znova vračali v Forth. Tu smo imeli tudi otroški vrtec, ki ga je na srečo vodila uršulinka s. Justina Višner, ki je bila Slovenka, doma iz Škofje Loke. Živela je na Nizozemskem in bila od tem internirana. Imeli smo srečo, da smo govorili slovensko in se igrali po slovensko. Med nami je bil njen nečak Marko Vraničar, doma tudi v Škofji Loki.

Teta Ivanka, ki je delala na gostilni, je prinašala v taborišče razne dobrote, ki smo se jih razveselili. Tam so jo imeli radi in so vedno dali kaj za malega Tonija.

Najhujše je bilo ob koncu vojne. Bombardiranje smo preživeli večinoma v kleteh, ki so bila naša zaklonišča.

Ko je bilo vojne konec so nas domov peljali v tovornjakih ameriški črnci. Njihovo divjo vožnjo smo komaj preživeli. Tedaj sem bil star 5 let in se tega že spominjam.

Domovi v Radomljah, kot tudi na Hudem, niso bili sposobni, da bi nas sprejeli. Vse je bilo izropano. Gostači, katere so Nemci naselili v naše domove, so hiše skoraj uničili. Vso našo družino so sprejeli sorodniki Flerinovi na Črnučah. Tu smo lahko po letih izgnanstva občutili njihovo dobroto. Ata Albin je s kolesom nekaj mesecev hodil obnavljat domove.

Ko sem bil star sedem let sem začel hoditi v osnovno šolo v Radomlje. Prvih nekaj let smo imeli verouk tudi v šoli. Poučeval ga je domači upokojeni župnik g. Jože Hostnik. Veliko molitev sem znal že od stare mame Tončke, ki me jih je naučila v taborišču. Neka gospa me je pred leti spomnila, da sem že v taborišču »maševal« za taboriščnike ogrnjen v veliko naglavno ruto stare mame. Kot sem omenil nam v cerkev niso dovolili, čeprav je bila cerkev v neposredni bližini taborišča. Gotovo pa je Gospod že tedaj položil svojo roko na mene kot bodočega Njegovega duhovnika.

Iz teh osnovnošolskih let se dobro spominjam, kako so nekega dne s stroji podrli vaško kapelico sredi vasi Lurške Matere Božje. Kapelica naj bi ovirala promet, čeprav je tedaj le kakšen avto dnevno pripeljal v križišče. Še tisti dan popoldne, ko je bila kapelica podrta, pa sta se zaletela motorist in osebni avto. Šofer motorja je bil mrtev. Mrtvega so zagrnili z »cerado«, otroci pa smo od strani opazovali dogodek.

Iz teh let se spominjam tudi moje birme, ki je bila v Kamniku. Birmoval je sedaj božji služabnik škof Anton Vovk. Na prižnici je izgledal kot kakšen starozavezni prerok. »Savel, Savel, zakaj me preganjaš ?«, se je gotovo nanašalo na tedanje preganjanje Cerkve in njega samega.

Kmalu po birmi sem začel obiskovati gimnazijo v Kamniku. Poznal sem sošolca Franceta Baloha, ki je živel večinoma v internatu, saj je bil brez staršev. Po mali maturi je odšel v Malo semenišče v Pazin na Hrvaško. To je bila ena redkih klasičnih gimnazij in odlična priprava za veliko semenišče oziroma Teološko fakulteto v Ljubljani. Njegov odhod je gotovo vplival tudi na mene, da sem po peti gimnaziji odšel v to Malo semenišče. Še več drugih je naredilo tudi ta korak.

Klasična gimnazija v Pazinu je bila med škofijska. Sprejemala je fante iz vse tedanje Jugoslavije. Tu smo se Slovenci v marsičem odlikovali. Svoje učence so med letom prihajali obiskovati tudi njihovi škofje. Slovence je prihajal vsako leto obiskat takratni ljubljanski škof Anton Vovk. Po navadi je prišel za praznik sv. Stanislava v spomin na Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Vsakega posebej je sprejel. Na mizi pred seboj je imel redovalnico in se hudomušno pogovarjal o ocenah. Poleg mize je bila posoda, v kateri so bile velike čokolade. Za vsakogar je bila ena. Mašo je imel škof Vovk za vse semeniščnike. Njegov obisk je bil praznik za celo semenišče.

Leta 1959 je prišla velika matura. Dobil sem vabilo za zaslišanje na Notranji upravi v Ljubljani. Problem je bil jasen. Vstop v veliko semenišče jeseni istega leta. Ves trud zasliševalca je bil zaman. Jeseni sem res vstopil v ljubljansko semenišče. Že po prvem polletju sem dobil vabilo za službo v vojski. Z nekaj vagoni smo se v izrednem roku odpeljali proti Srbiji. Cilj, za katerega smo zvedeli šele na železniški postaji v Ljubljani, je bil Petrovac na Mlavi blizu romunske meje.

O življenju v Jugoslovanski armadi bi lahko napisal celo knjigo. Naš rektor v semenišču dr. Janez Oražem je nekoč dejal, da je vojaščina najboljši letnik semenišča. Morda je imel prav. Petrovac je pravoslavno mestece, v katerem je bilo, vsaj tedaj, morda le pet katoliških družin. V eni od teh družin smo imeli v tem času vsaj petkrat sveto mašo. V garnizonu nas je bilo ves čas vsaj po 12 bogoslovcev. Maševati je prihajal misijonar lazarist iz Smedereva. Ob taki priložnosti smo opravili tudi sveto spoved. K maši je prihajalo tudi nekaj vernikov iz teh katoliških družin.

Že v srednji šoli sem bil povezan s sorodnikom misijonarjem Francem Jerebom, ki se je vrnil iz Kitajske in s sestro usmiljenko in zdravnico Justino Rojc, ki delala najprej na Kosovem v Peći, nato pa na Madagaskarju. Moj dobri prijatelj je bil tudi misijonar Franc Sodja, ki je pozneje odšel v Kanado. Ti stiki so povzročili, da sem se začel zanimati za ekumenizem, to je za edinost kristjanov. V Beogradu sem si pridobil kar nekaj prijateljev med pravoslavnimi duhovniki in bogoslovci.

Pričel se je II. vatikanski cerkveni zbor. Med bogoslovci je povzročil navdušenje. Začel je delovati tudi ekumenski krožek. Porodila se je misel, da bi obiskali pravoslavne bogoslovce v Beogradu. Moja poznanstva so k temu dobro pripomogla. Tudi v Beogradu je bilo veliko zanimanje. Mnogi so dvomili v ta projekt, saj s pravoslavno Cerkvijo v glavnem nismo imeli stikov že1000 let. Tem namenom je z bolniške postelje dal svoj blagoslov nadškof Anton Vovk.

Pet bogoslovcev nas je z nočnim vlakom odpotovalo prot jugu: Adolf Mežan, Vinko Vegelj, Silvo Čuk, Ivan Pajk in jaz. Pred Beogradom nas je sedaj pokojni Adolf Mežan povabil, da pokleknemo in molimo za uspeh srečanja. Ni bilo težko, saj smo bili sami v kupeju.

Na beograjski železniški postaji je bilo prisrčno srečanje z pravoslavnimi kolegi. Med njimi je bil glavni pobudnik Duško Petrović, kasneje rektor njihovega semenišča v Sremskih Karlovcih. Še sedaj smo v bratskih stikih. Kako ne, saj se nismo videli že 1000 let.

Kar nekaj dni smo ostali njihovi gostje v Beogradu. Uživali smo radost snidenja. Koliko novega. Eno najlepših srečanj je bilo srečanje z njihovim vrhovnim poglavarjem patriarhom Germanom. Zadnje njegove besede so bile: Pozdrav za mojega brata nadškofa Vovka.

Za praznik sv. Tomaža Akvinskega, zavetnika ljubljanske Teološke fakultete so vrnili pravoslavni bogoslovci obisk v Ljubljani. Udeležili so se proslave na Teološki fakulteti. Skupaj pa smo se udeležili pravoslavne liturgije v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Tivoliju. Takrat je bil njihov župnik – paroh Aleksander Šimić, ki je imel naslov, odlikovanje, stavrofor, to je nosilec naprsnega križa. Bil pa je predvsem duhovnik, ki je ves gorel za edinost kristjanov.

S pravoslavno skupino bogoslovcev smo obiskali nekaj krajev v Sloveniji.

Obiski so se izmenjavali vsako leto in se hvala Bogu še danes nadaljujejo. Z leti so se pridružile še druge visoke šole v tedanji Jugoslaviji. Še več, začeli so se tudi teološki simpoziji, ki pa so bili zaradi razmer verjetno prekinjeni.

Leta 1965 me je nadškof dr. Jožef Pogačnik posvetil v duhovnika. Nova maša je bila v Radomljah. Pridigal je teološki profesor dr. Vilko Fajdiga, ki je bil moj rojak, doma iz Kamnika. Na slovesnem kosilu je bilo okrog 300 gostov. Med njimi je bil najbolj opazen pravoslavni župnik Aleksander Šimić, moj dolgoletni prijatelj.

Moje prvo službeno mesto je bilo v Ljubljani, v Kosezah, kjer je bil župnik znani Jože Bertoncelj. V tem času je začel z znano otroško revijo »Mavrica«, ki izhaja še danes. Tu sem se navduševal za vzgojo otrok. Istočasno sem obiskoval šesti letnik Teološke fakultete.

Pravo kaplansko mesto je bilo v Škofji Loki, kjer je bil župnik vzorni in modri Melhior Golob. Tukaj sem imel posebej na skrbi podružnico Suha, ki jo je moj naslednik Andrej Glavan, tedaj kaplan in sedaj škof v Novem mestu, pripravil za samostojno župnijo.

Po končani kaplanski službi me je poslal škof za župnika v Ljubljano k Sv. Križu na Žale. To je bilo leta 1970. Tu je služila za župnijsko cerkev le pokopališka kapela sv. Križa. Ljudi pa je stanovalo v teh mejah nove župnije okrog 20 000. Nadškof dr. Pogačnik mi je naročil: »Tukaj sezidaj novo cerkev.«

S tridesetimi leti sem torej postal župnik ene največjih župnij v Sloveniji, pa brez prave župnijske cerkve. Tudi župnišče je bilo zasedeno z mnogimi stanovalci. Verouk je bil v neprimernem prostoru. Prva dva pomočnika sta bila novomašnika, ki sta še obiskovala šesti letnik Teološke fakultete, Stane Zidar in Tomaž Nagode. Verouk je poučevala uršulinka s. Marjeta Korbun. Začeli smo tudi s veroukom za srednješolce in študente.

Po sedmih letih tarnanja za novo cerkev, sem vložil prošnjo z nekaj vrsticami, češ saj tako ne bodo dali dovoljenja. Zopet po sedmih letih je prispel tisti pričakovani dokument, ki se imenuje gradbeno dovoljenje. Dovoljenja so se nanašala na bližnjo vrtnarijo »Šimenc« v neposredni bližini Plečnikovih Žal. Na veliki šmaren 1984 leta je delavec podjetja »Gradbinec« iz Kranja simbolično zasadil prvo lopato. Delo pa se je pričelo naslednji dan. Temeljni kamen je blagoslovil že po opravljenih prvih delih nadškof dr. Alojzij Šuštar zadnjo nedeljo v oktobru še isto leto.

Denarna sredstva so zbirali po mnogih župnijah. Nekatere sem tudi sam obiskal in pridigal o novi tako potrebni cerkvi. Doma je bila nabirka vsako prvo nedeljo. Toda to je bilo premalo za poravnavo stroškov vsaki mesec. Z nadškofovim dovoljenjem in priporočili sem odšel še v Ameriko in Kanado. Obiskal sem tudi torontskega nadškofa dr. Alojzija Ambrožiča. Tudi v Avstrijo in Nemčijo me je vodila pot zbiranja sredstev za novo cerkev.

Tako smo do zadnje nedelje leta 1987 dokončali cerkev toliko, da je bila primerna za posvetitev. Zadnjo nedeljo v maju 1987 je nadškof dr. Alojzij Šuštar ob veliki množici vernikov vodil posvetitev. Za okrasitev cerkve se je najbolj trudil inž. Jože Kregar skupaj domačim stalnim diakonom Ivanom Rožičem.

Poleg velike množice vernikov so se udeležili slovesnosti tudi predstavniki državnih oblasti in izvajalci gradbenega podjetja. Slovesno kosilo za povabljene je bilo v gostilni pri »Kovaču« v Tomačevem.

Vseh 30 let mojega župnikovanja je bila moja stalna skrb za bolnike v ZRI, to je v bolnišnici »Soča«. Zadnje leto smo imeli tudi tedensko sveto mašo. Zato je bilo ob koncu mojega služenja v župniji tudi izredno lepo slovo v tej bolnišnici.

Ne smemo pozabiti, da smo v tem času obnovili tudi staro cerkvico Sv. Križa in župnišče. Na dvorišču župnišča pa smo zgradili tudi tako potrebno veroučno šolo. Sestre uršulinke, ki so ves čas poučevale verouk so ves čas gradnje nove cerkve darovale svoj prispevek poučevanja za novogradnjo. Velik Bog plačaj!

Z mladino smo vsako leto obiskovali naše planine. Na Triglavu smo imeli tudi sveto mašo. Na Kredarici takrat še ni bilo kapele.

S skupino študentov pa je bil nepozaben izlet po tedanji Jugoslaviji.

Za uspeh novogradnje smo se priporočali božjemu služabniku škofu in misijonarju Janezu Gnidovcu. Njegovo telo je tedaj še počivalo v bližini stare cerkvice Sv. Križa ob njegovih bratih lazaristih. Sestavil sem tudi šmarnična berila njegovega življenja, kar smo kar več let ponovili. Za sklep šmarnic pa smo vsa leta bili zbrani na njegovem grobu. Za uspešno gradnjo se moramo njemu zahvaliti. V naših vernikih je bila že tedaj misel, da je zares vreden oltarja, da je svetnik.

V tem času je nadškof Alojzij Šuštar na nekem pogovoru v Stični svetoval, naj bi ustanovili tudi pri nas Združenje krščanskih poslovnežev po vzoru mednarodnega združenja UNIAPAC. Za začetek so bili sestanki kar v župnišču v Ljubljani, na Žalah. Združenje je postalo član mednarodnega združenja in ti so nas vabili na razna srečanja, oziroma kongrese v Prago, Budimpešto, Rim, v Mehiko. V Mehiki je bilo veliko zanimanje za Slovenijo, ki se je v tistem času osamosvojila.

Letne maše za planšarje in planince smo pričeli s pomočjo in sodelovanjem prijatelja Jožeta Janežiča na planini Vogar nad Bohinjem. Nepozabno druženje ljubiteljev planin se je ohranilo do danes.

Čas mojega župnikovanja je obogatil odhod nečaka Antona Česna, to je sina moje sestre Slavke, v semenišče. Študij je nadaljeval na Gregorijani v Rimu in postal duhovnik. Na novi maši v Radomljah sem mu pridigal. Postal je odgovoren za mladinsko pastoralo v Sloveniji. Sedaj pa je tudi direktor Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu.

Mesto Ljubljana je razpisalo priznanja za razne osebnosti iz raznih področij. Občina Bežigrad je predlagala mene za osebnost, ki razvija dobre odnose med ljudmi. Nadškof Alojzij Šuštar se je z veseljem strinjal z tem imenovanjem in se tudi udeležil slovesnosti v Slovenski filharmoniji. Drugi slavljenci so še bili: pesnik Tone Pavček, športnica Mateja Svet in še ena mama rejnica.

Začasa mojega župnikovanja je bila tudi nova maša našega farana Antona Berčana, ki je sedaj župnik in dekan v Ribnici na Dolenjskem.

Ekumensko delo, kateremu sem ostal zvest vse do danes, je nagnilo tudi nadškofa Franca Rodeta, da me je imenoval za častnega kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja. Podelitev rdečega bireta je bila v ljubljanski stolnici.

V tem času je bilo prijetno dejstvo, da sem prejel zlato značko kot dolgoletni krvodajalec. Prvič sem dal kri že kot dijak semeniščnik v Pazinu, nato sem nadaljeval kot vojak in študent bogoslovec.

Vse te izredne slovesnosti je spremljalo redno dušno pastirstvo. Imel sem veliko dobrih družin v župniji: Černetovi, Janežičevi, Koširjevi in še in še bi lahko našteval. Iz mnogih družin so prišli dobri ministrantje, pevci, delavci za Karitas…

Posebno veselje je bilo delo s sobrati duhovniki na raznih župnijah. Bil sem dolga leta prodekan in zadnjo dobo dekan vzhodnega dela Ljubljane, ki je združevalo 13 župnij.

Župnikovanje sem zaključil z obnovo podružnične cerkve sv. Marjete v Tomačevem. Sv. Marjeta je zasijala v novem sijaju zunaj in znotraj. Obnovitvena dela je odlično opravil arhitekt inž. France Kvaternik.

Po vseh teh letih sem dobil eno leto nagradnega dopusta,ki se v Cerkvi imenuje »sobotno leto«. To leto sem preživel pri sestrah Sv. križa v Mali Loki pri Domžalah. Tega leta se s hvaležnostjo spominjam. Polovico leta sem tu pri dobrih sestrah preživel skupaj z upokojenim beograjskim nadškofom dr. Francem Perkom. Božja Previdnost me je pripravljala na moj odhod v Beograd, ko sem odšel v pomoč novemu beograjskemu nadškofu Stanislavu Hočevarju.

V Beograd sem odšel leta 2001. Stanoval sem na škofiji. V veselje mi je bilo, da sem ob nedeljah maševal za slovensko katoliško skupnost. Pozneje sem se družil tudi s slovenskim društvom v Beogradu. Vsako sredo sem maševal tudi za uslužbence »Karitas« v njihovem centru kjer je bila tudi lepa kapela.

Počasi sem dobil tudi nalogo, da sem skrbel za odnose z drugimi verskimi skupnostmi. Seveda v prvem redu s pravoslavno Cerkvijo.

Nadškof Stanislav Hočevar me je pošiljal tudi na razna državniška srečanja na tujih ambasadah. Seveda je bilo srečanje na slovenski ambasadi vedno nadvse prijetno in prisrčno.

Na obiskih pri častitljivem in poduhovljenem patriarhu Pavletu so bili obiskovalci iz Slovenije, ki sem jih vodil, polni duhovnega razpoloženja. Rekli so: »Obisk je bil duhovna obnova«.

V Beograd so prihajali na obisk razni katoliški kardinali. Najbolj se mi je vtisnil obisk milanskega kardinala Martinija, kateremu so pravoslavni verniki v Novem Sadu pripravili veličasten sprejem.

V času mojega bivanja v Beogradu se je obnavljala škofijska palača, ki je bila zelo poškodovana pri zadnjem bombardiranju Beograda 1999. Nadškof Hočevar se je zelo trudil, da je sedež katoliške Cerkve v Beogradu dobil dostojno središče, oziroma sedež. Tudi vrt ob škofiji je dobil novo podobo.

Zopet bi lahko nastala cela knjiga mojega pet letnega bivanja in dela v Beogradu.

Ta čas, ki mi ga je dal nadškof Rode, pa tudi moje zdravje je vplivalo, da sem se moral vrniti v Ljubljano. V Ljubljani mi je takratni nadškof Alojz Uran ponudil bivališče in delo duhovnega pomočnika v župniji sv. Trojice v Ljubljani. Župnija je tesno povezana s uršulinskim samostanom. Tu sem našel dobrega župnika Dragana Adama. Zaupano mi je bilo predvsem maševanje in spovedovanje. To je delo v župniji nekdanjega profesorja in svetniškega kandidata dr. Antona Strleta. Dekanijski duhovniki so mi zaupali tudi delo animatorja za ekumensko delo. Vsako leto smo v januarju prirejali ekumenska srečanja v naši cerkvi. Sodeloval je tudi evangeličanski župnik Geza Filo, ki je v tem času postal tudi evangeličanski škof.

Nekajkrat sem bil delegat slovenske škofovske konference Slovenije v Srbiji in pa v Bosni in Hercegovini. Tudi na pogrebu srbskega patriarha Pavla, kakor na ustoličenju novega patriarha Ireneja sem zastopal slovensko škofovsko konferenco. To mi je bilo v resnično zadovoljstvo.

Končujem te spomine, čeprav bi moral še marsikaj napisati, vendar moram še z veseljem omeniti, da smo tedaj v Ljubljani obnovili Svetni red svetega Frančiška za duhovniško skupnost. Frančiškanski samostan na Viču je postal enkrat mesečno srečanje te skupnosti, katere se z veseljem udeležuje več duhovnikov ljubljanske nadškofije in novomeške škofije. Upamo, da bi še več duhovnikov vzljubilo skromni in ponižni zgled sv. Frančiška, kakor so to znali naši vzorniki: prof. A. Trstenjak, prof. A. Strle, nadškof J. Pogačnik in drugi, ki so bili vneti člani Svetnega reda sv. Frančiška.

(ms-KMC)